Slike in dela na papirju Zorana Glasbe v Ljubljani
oktober 25 – november 9 2019
Antikvitete Novak galerija
Razstavljene so krajine iz Dalmacije, Toskane in Umbrije ter portreti in žanrski prizori kmetov in ribičev ter mestne krajine iz Pariza in Benetk. Na ogled so tudi slike iz serije Cavallini, v kateri so konji postali simbol svobode in človečnosti, ter dela iz serije iz 70. let “Nismo zadnji”.
Ob tej razstavi bo Galerija MAGNET predstavila obsežno knjižno dokumentacijo o Zoranu Musicu z besedili Petra Handkeja, zbiralca in glasbenega strokovnjaka Siegberta Metelka ter kustosov Ivana Ristića in Nataše Ivanović.
………………..Podobno kot redki drugi umetniki je Glasba s svojim življenjem in umetnostjo združil značilnosti jadransko-alpske regije, katere usoda danes gane vsa srca. Rojen v Gorici pred prvo svetovno vojno in vzgojen v okolici Trsta, se je v mladosti preselil na Štajersko in Koroško, se nato izobraževal na akademiji v Zagrebu, od koder je obiskal Dunaj in Prago ter končno v Benetkah prepoznal umetniški potencial, je otrok naše regije. Motivi umetniškega ozemlja Benečije in Dalmacije ter estetika bizantinskega izročila teh vzhodnih regij so bili osnova njegove umetnosti. Od tam se je njegovo zanimanje razširilo v Madrid in nazadnje v Pariz, ki si ga je skupaj z Benetkami po drugi svetovni vojni izbral za svoje glavno bivališče. Iz Srednjeevropejca je postal Evropejec in je svoje najmočnejše moči razvil v polarnosti zahodne in vzhodne Evrope.
Sredi svojega življenja je bil vpleten tudi v grozo naše evropske usode. Leta 1944 ga je ujela SS in ga kot domnevnega sodelavca odpora deportirala v Dachau. Doživel je lepoto in grozo našega časa ter jo združil z globino naše preteklosti, kmečkimi tradicijami Dalmacije, sijajem in eleganco starih Benetk ter prijetnostjo stare Avstrije. Iz tega izhaja posebnost glasbene umetnosti, ki nam lahko pomaga, da v današnjem času razdrobljenosti in razdrobljenosti prepoznamo tisto, kar bi moralo ta jugovzhodni del starodavne Srednje Evrope globoko povezovati, globoko, humano kulturo in občutljivost, ki združuje človeka in naravo. ……….
Siegbert Metelko (iz kataloga ALBERTINA 1992/93)
Preveden odlomek iz članka v največjem slovenskem časopisu “delo” o tej razstavi:
“Mušič in Peter Handke
Galerie Magnet je razstavo pospremila z obsežnim katalogom v štirih jezikih “Zoran Mušič – Fascinacija slikarstva”, ki sta ga uredila Wilfried Magnet in Siegbert Metelko, ki je bil več kot dve desetletji umetnikov prijatelj in tesen sopotnik. Besedilo za katalog z več kot 150 ilustracijami so napisali Siegbert Metelko, Peter Handke, Ivan Ristić in Nataša Ivanović. Družina Mušič je eno leto preživela v Handkejevem rojstnem kraju Griffen, dokler jih po referendumu leta 1920 niso izgnali avstrijski nacionalisti. Peter Handke in Mušič sta se spoznala v Benetkah: “Nekega dne sem bil v umetnikovem ateljeju v beneški četrti Zattere, nasproti bara, pred katerim sem pred mnogimi leti pogosto sedel ob večerih, ko sem delal na svojem filmskem scenariju. Napačna poteza… Zato še enkrat zaprem oči in prisluhnem Zoranu Mušiču, ki pripoveduje, kako je njegov oče, ki je bil Slovenec, kmalu po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske postal učitelj v majhnem koroškem mestu blizu jugoslovanske meje, kjer sem se dvajset let pozneje rodil.”
Filozof in človek
Metelko, sicer zbiratelj in poznavalec glasbe, ponuja osamljen vpogled v umetnikovo biografijo in opisuje, kako je Mušiča leta 1944 v Benetkah aretiral gestapo, od koder so ga odpeljali najprej v koncentracijsko taborišče Rižarna v Trstu in nato v Dachau. Spominja se tudi Mušičevega prijateljstva s FrançoisomMitterrandom , s katerim sta imela podoben pogled na zgodovino, politiko in umetnost (francoski predsednik ga je počastil z nazivom vitez legije časti). “