Govor kustosa Siegberta Metelka ob odprtju razstave:

“Nekatera srečanja usmerijo človekovo življenje v novo, prej neznano smer. Tako je bilo leta 1986, ko sem se v beneškem muzeju Museo Correr srečal s slikami Zorana Muzike: prvič sem videl grozljive vizije serije “Non siamo gli ultimi”, naslikane gore trupel, s katerimi se je umetnik spominjal mrtvih tovarišev iz koncentracijskega taborišča Dachau v žalnem delu, ki ni bilo nikoli dokončano.

Kot mladeniča so ga tja deportirali, aretirali v Benetkah in po internaciji v tržaškem koncentracijskem taborišču Risiera di San Saba nenadoma prekinili obetavno umetniško kariero.

Po ironiji usode je Glasba padel v roke svojim zasledovalcem prav pred portalom palače Balbi-Valier , kjer je pozneje živel s svojo prijetno ženo Ido Barbarigo.

Za tem usodnim portalom naj bi se nahajal njun prijatelj, francoski predsednik Francois Mitterrand, in ga spremljal na pragu njegove smrti. To, kar je moral gledati Zoran Music, zmrznjene mrtve pod snežnim plaščem, obešene na vislicah, bi mu povzročalo nočne more; tega niso spremenili niti kasnejši bleščeči uspehi v Parizu, Nemčiji in Italiji, ki so dosegli vrhunec z veliko retrospektivo v Grand Palais. Glasba je rekviem za človeško civilizacijo, bodisi v mirnem Parizu, bodisi na Krasu ali na njegovem altanu v Benetkah.

Zoran Music je bil tako rekoč izgnan iz raja svojega otroštva in mladosti in ni imel poti nazaj, razen v začasno zatočišče pod zlatimi mozaiki San Marca, katerih razpršeni nezemeljski sijaj je poskušal ujeti na svojih poznih slikah. Glasba je odraščala v Colliu, idilični pokrajini severno od Gorice/Görz/Nove Gorice. Že med prvo svetovno vojno je moral s starši enkrat zapustiti to idilo, ko je čez vinograde potekala nesmiselna frontna črta.

Mesece odraščanja je preživel v Griffenu na južnem Koroškem, v starosti pa je lahko vstopil v svoj nekdanji vrtec, tik preden so začasno bivališče porušili.

V tem življenju, v katerem je pobegnil iz pekla 20. stoletja, bil zaprt v Dachauu, nato pa kontempliral ponovno odkrito lepoto starega sveta, za katero se je že zdelo, da je povsem izgubljena, je postal slikar mitske celine, ki ji pravimo Srednja Evropa. Srednja Evropa je sinteza evropskih tradicij in kultur.

Španijo je odkril že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, kjer je preučeval dela Velazqueza in Goye. Oba umetnika sta nedvomno vplivala na njegovo slikarstvo; naučila sta ga gledati na svet iz nadčasovne perspektive: Velazquez je bil slikar Hispanidada, španskega etosa, ki je prek dvorcev v Madridu in na Dunaju vplival na kulturno zgodovino Srednje Evrope, Goya pa slikar in kronist katastrof napoleonskih vojn.

Ko je bil Zoran Music leta 1945 osvobojen iz koncentracijskega taborišča, ni bilo nič več tako, kot je bilo. Kljub temu je iskal svoje korenine in morda ozdravil travmo, ki je na koncu ni bilo mogoče pozdraviti. Ker “non siamo gli ultimi” – “Nismo zadnji”: tiho žalovanje mrtvih ga bo spremljalo, tudi ko si bo prizadeval pridobiti razdaljo.

V Benetkah se poroči z Ido Cadorin, duhovno dedinjo legendarne dinastije slikarjev, ki se bodo imenovali “Barbarigo”, Pariz postane poleg Benetk njegov drugi dom, pokrajina Krasa in Dalmacije pa ga spominja na mediteranske vtise iz otroštva. Če se danes z avtoceste zapeljete po Krasu nad Trstom, lahko še vedno naletite na njih, na majhne, napol divje konje “Cavallini”, ki galopirajo po suhi zemlji. Tečejo po prostoru kot po mozaiku iz belih kamnitih drobcev, Zoran Music jih z nekakšnim premišljenim humorjem gleda in jih slika v njihovem veselem pomanjkanju zgodovine.

Vendar pa se podoba vse prepogosto spreminja pred njegovimi očmi. Nato ga bele ruševine spet spomnijo na bele lobanje umrlih v Dachauu, konjički pa na nedosegljiv občutek svobode, svobode, za katero ve, da je nenehno ogrožena. Kajti to, kar se je zgodilo enkrat, se bo moralo vedno znova ponoviti.

V zgodovini ni optimizma za glasbo, neizpodbitno izkušnja ostaja.

Z Zoranom Musicom sem bil v tesnejšem stiku od leta 1988. Spominjam se številnih ur, ki sva jih preživela v njegovem pariškem ateljeju in v njegovi veličastni hiši v Benetkah, zgodb iz njegove biografije, ki je praktično primer srednjeevropskih tragedij 20. stoletja. Na svojem področju se je vedno predstavljal kot suveren, samokritično zavračal impresivne liste in skice, včasih ga je bilo treba prepričati, naj ne uniči ničesar.

Sredi svojega dela je stal v beli halji do tal in bil kljub temu vesel, ko so se ljudje zanimali za njegovo delo. Vedel je, da ne želi pripadati nobenemu od umetniških tokov svojega obdobja, in niti najmanj ga ni zanimalo, ali njegova dela ustrezajo kakšnemu toku in ali bodo kdajkoli prodajna. Njegova slava se je izkazala za zapoznelo.

To velja tudi za slike Ide Barbarigo, ki v seriji portretov predsednika Mitterranda razkriva osebo, ki jo je mogoče razumeti bolj iz ezoterike kot iz vsakodnevne politike v času njegovega mandata.

Na tem področju izrazi, kot sta “modernost” ali “avantgarda”, izgubijo vsakršen pomen. Oba gledata na svet “sub specie aeternitatis”, iz večnosti.

Ko Zoran Music riše in slika škarje na beneških zatterah, ko se njegov pogled ustavi na oknu v rdeči fasadi beneške hiše, ko naslika vrtnico v stranskem hodniku cerkve San Marco, pričara Benetke onkraj prostora in časa.

Iz tega dela veje očarljivost, za katero se je treba potruditi, da v njej uživamo. Tisti, ki se ne ukvarjajo z osebnostjo Mojstra, ne bodo našli dostopa do njegovega sveta. V pogovoru z Jean-Marie Drotom je nekoč dvignil tančico diskretnosti in priznal glede svojih risb iz Dachaua, ki so nastale z grožnjo življenja: “Risal sem kot v transu. Osupnila me je očarljiva veličastnost teh polj trupel. Od daleč so se mi zdela kot bela snežna polja, kot srebrni odsevi na gorah ali pa kot polet galebov, ki se usedajo na laguno na črnem ozadju nevihte nad morjem …” In dalje: “Nikakor ne kot reakcijo na grozo sem ponovno odkril srečo otroštva: majhne konjičke, dalmatinske pokrajine in ženske. Bili so že prej. Le da mi je bilo potem dano, da sem jih videl drugače. Po videnju teh trupel, oropanih vseh zunanjih atributov, vseh odvečnih stvari, osvobojenih vsake hinavščine in razlik v rangu, s katerimi se krasijo ljudje in družba, verjamem, da sem odkril strašno in tragično resnico, ki mi je bila dana spoznati …”

Zoran Music in Francois Mitterrand sta se sprehajala po Zattere, dva človeka, ki ju je združevala slutnja velike skrivnosti onkraj zgodovine. To, da sem lahko spremljal glasbo na delu njegovega življenja, je privilegij mojega življenja.”